Uvodnik mesec januar
SMO ŠE NAROD, KI HOČE NADALJEVATI SVOJO ZGODOVINO?
Pri blagajni veleblagovnice je starejša gospa položila na pult svoj skromen nakup in se blagajničarki tiho potožila: »Ob moji nizki pokojnini bo tudi Božič reven«. Uslužbenka se je gospe, ki bi bila lahko njena babica, razumevajoče nasmehnila:»Bodite, gospa, zadovoljni, čeprav je vaša pokojnina majhna. Veste, jaz resnično ne vem, kako bo z mano, če bom sploh kdaj pokojnino dobila, in niti ne vem, ali bom čez šest mesecev še tukaj v službi …«
Bilo je to pred božičnimi prazniki in neka splošna zagrenjenost je spremljala nakupovalce, ki so stali v vrsti pred blagajno. Rastoča zaskrbljenost in splošno malodušje nista zgolj posledica gospodarske krize, napovedanih žrtev in vsesplošnega klestenja. Mučno je predvsem spoznanje, da smo vsi revnejši in nekako drug proti drugemu. Prevladuje duh nezadovoljstva, protestov, a pravzaprav ne veš proti komu.
Nejevoljni so delavci in uradniki, bolničarji, celo bančni uradniki, tudi policisti, časnikarji, a predvsem tisti, ki jim je bila odvzeta možnost , da se upokojijo po do sedaj veljavnih pravilih. Protestirajo župani, ker sta jim država ali dežel zmanjšali običajne podpore, protestirajo sindikati, ki, vsaj tako pravijo, branijo pravico dela in zaposlitve. Vsem nestalno zaposlenim, mladim in še starejšim, se obeta zelo nejasna bodočnost..
Razumljiva nejevolja, razumljivi protesti. Kam pa to vodi? Ali bomo vsi proti vsem in vsemu namesto, da bi bili vsi složni v takih težavah in negotovosti? Vsakdo se seveda zaveda svojega stanja in misli na svojo bodočnost in na podlagi tega se huduje in zgraža. Hudujemo se nad politiki, katerim čedalje manj zaupamo. Osupljeno spremljamo ravnanje in razsipnost nemajhnega števila petičnežev, ki uspešno odnašajo svoj denar v tuje banke. Izredno nas moti dejstvo, da se je tako razpasla davčna utaja. In stalno se veča občutek, da je iskanje krivcev v bistvu brez učinka, da kričimo proti luni.
Morda smo tudi mi med tistimi, ki si želimo ali pričakujemo, da bi nas nekdo zagrabil in stresel, da bi se streznili. A tega ni in ne bo. Sami sebe zagrabimo in se stresimo, streznimo se in … si zavihajmo rokave. Ne preostane nam drugega.
Delno je vsa ta splošna napetost, ta strah tudi posledica zastrašujočih časopisnih in radijskih ter televizijskih vesti, saj ima človek včasih vtis, da se novinarji gredo krute igre, kdo bo prednjačil v črnih napovedih.
Če vsemu temu pozorneje sledimo, opažamo, da ne gre toliko za boj proti krizi, temveč za boj enega proti drugemu. Vprašanje za nas, člane slovenske skupnosti, ki živi v Italiji. Ali smo skupnost razdrobljenih skupin, ljubosumno zaprtih, nezaupljivih, celo sovražno razpoloženih? Smo še člani neke skupnosti, ki jo povezuje narodnost, ali pa samo razpršeni ljudje brez lastne identitete? Med nami so pa ljudje, ki molčijo in delajo in vztrajajo v vsakdanjem delu, se zanimajo, ustvarjajo, hodijo proti burji, omalovaževanju in napihnjenenemu vedenju. Med temi naše matere in gospodinje. Po njihovi zaslugi gre družba naprej. Nepriznani kapital teh ljudi!
Gotovo nam škoduje tudi prirojeni individualizem, mit avtonomije, pretirana obramba samega sebe pred krizo, pred negotovostjo, razdeljenost, neenotnost.
Naj nam novo leto prinese prepričanost, da smo vsi člani naše »zamejskosti«, s posebnim poklicem in nalogami v teh novih časih. Verni se opiramo na bogastvo krščanske tradicije in kulture. Ne iščimo krivcev, ker jih ne bomo dobili. Sprejmimo same sebe, spoštujmo se, delajmo tudi v konkurenci, a delajmo, ker tako ustvarjamo trdno prihodnost prav s premagovanjem tistega osnovnega nezaupanja morda v nas same in v novo generacjio. Stopimo tako v novo leto!
Bodimo narod, ki hoče nadaljevati svojo zgodovino!
dj
